Kaj je koncesija v zdravstvu

Kaj je koncesija v zdravstvu? Gre za dovoljenje, ki ga država ali občina podeli zasebnemu zdravstvenemu delavcu ali ustanovi za opravljanje javne zdravstvene službe. Koncesija predstavlja most med javnim in zasebnim v našem zdravstvenem sistemu.

Koncesionar, torej zdravnik ali zdravstvena ustanova s koncesijo, deluje kot zasebnik, opravlja pa storitve v okviru javne mreže in je financiran iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Koncesije v zdravstvu so v Sloveniji prisotne že od začetka 90. let prejšnjega stoletja, ko smo začeli s preoblikovanjem zdravstvenega sistema. Takrat je nova zakonodaja omogočila zasebno zdravstveno dejavnost, koncesije pa so postale način, kako vključiti zasebne izvajalce v javno zdravstveno mrežo.

Danes predstavljajo pomemben del našega zdravstvenega sistema, saj približno četrtina zdravstvenih storitev v okviru javne mreže poteka preko koncesionarjev.

Koncesijski sistem je zasnovan tako, da pacientom omogoča dostop do zdravstvenih storitev pod enakimi pogoji kot v javnih zdravstvenih ustanovah. Za pacienta naj bi bila izkušnja enaka – storitev je krita iz obveznega zavarovanja, doplačila so enaka, čakalne dobe pa naj bi bile primerljive.

Glavna razlika je v organizaciji dela in lastništvu. Podeljevanje koncesij v zdravstvu temelji na več zakonih, vključno z Zakonom o zdravstveni dejavnosti in Zakonom o javno-zasebnem partnerstvu. Leta 2017 je bila sprejeta pomembna novela Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je na novo uredila področje koncesij in prinesla strožje pogoje za njihovo podeljevanje.

Pravna podlaga za podeljevanje koncesij

Podeljevanje koncesij v zdravstvu ureja več zakonov, vključno z Zakonom o zdravstveni dejavnosti in Zakonom o javno-zasebnem partnerstvu. Leta 2017 je bila sprejeta pomembna novela Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je na novo uredila področje koncesij in prinesla strožje pogoje za njihovo podeljevanje.

Koncesijo lahko podeli država (Ministrstvo za zdravje) ali občina, odvisno od ravni zdravstvene dejavnosti. Za primarno raven, kamor sodijo družinski zdravniki, zobozdravniki in pediatri, so pristojne občine. Za sekundarno in terciarno raven, torej specialistične ambulante in bolnišnične dejavnosti, pa je pristojno ministrstvo.

Postopek pridobitve koncesije se začne z javnim razpisom, ki ga objavi koncedent (država ali občina). Razpis mora vsebovati jasne pogoje in merila za izbor. Kandidati morajo dokazati strokovno usposobljenost, zagotoviti ustrezne prostore in opremo ter izpolnjevati druge zakonske pogoje.

Po izboru najustreznejšega kandidata se sklene koncesijska pogodba, ki podrobno določa pravice in obveznosti obeh strani.

Kaj je koncesija v zdravstvu z vidika trajanja? Po trenutni zakonodaji se koncesije podeljujejo za določen čas, praviloma za obdobje 15 let, z možnostjo podaljšanja.

To je sprememba glede na preteklost, ko so bile koncesije pogosto podeljene za nedoločen čas.

Prednosti in izzivi koncesijskega sistema

Koncesijski sistem prinaša številne prednosti za zdravstveni sistem. Koncesionarji pogosto delujejo bolj fleksibilno in učinkovito, saj imajo kot zasebniki neposreden interes za optimizacijo poslovanja. Mnogi pacienti cenijo osebni pristop in kontinuiteto oskrbe, ki jo pogosto nudijo manjše koncesijske ambulante.

Za zdravnike predstavlja koncesija možnost večje avtonomije pri organizaciji dela, hkrati pa ohranja stabilnost financiranja iz javnih sredstev. Koncesionarji lahko sami določajo delovni čas (v okviru predpisanih minimalnih zahtev), zaposlujejo po lastni presoji in organizirajo delo na način, ki jim najbolj ustreza.

Koncesijski sistem prinaša tudi izzive, saj kritiki opozarjajo na nevarnost, da bi koncesionarji dajali prednost dodatnim samoplačniškim storitvam pred javnimi, čeprav zakonodaja to prepoveduje.

Pojavljajo se tudi pomisleki glede transparentnosti podeljevanja koncesij in vprašanja o pravični porazdelitvi zdravstvenih zmogljivosti po državi.

Eden večjih izzivov je tudi nadzor nad delom koncesionarjev. ZZZS in Ministrstvo za zdravje sta odgovorna za nadzor nad izvajanjem koncesijskih pogodb, vendar so viri za temeljit nadzor omejeni. Koncesionarji morajo redno poročati o svojem delu in izpolnjevati enake standarde kakovosti kot javni zavodi.

Razlike med koncesionarji in javnimi zdravstvenimi zavodi

Čeprav koncesionarji opravljajo storitve v okviru javne zdravstvene mreže, obstajajo pomembne razlike med njimi in javnimi zdravstvenimi zavodi. Koncesionar je zasebnik, ki sam upravlja svoje poslovanje, v primerjavi z javnimi zavodi, kjer država ali občina upravlja preko imenovanih direktorjev in svetov zavodov.

Koncesionarji imajo več svobode pri organizaciji dela in zaposlovanju, vendar morajo sami poskrbeti za prostore, opremo in vse ostale pogoje za delo. Javni zavodi imajo pogosto večjo varnost, saj država ali občina kot ustanovitelj pokriva morebitne izgube, pri čemer koncesionar sam nosi poslovno tveganje.

Plačevanje storitev poteka pri obeh po enakih merilih – ZZZS plačuje storitve po enotnih cenah ne , ali jih izvaja javni zavod ali koncesionar. Razlika je v tem, da koncesionar sam razpolaga s presežkom prihodkov nad odhodki, medtem ko javni zavodi ta sredstva uporabljajo skladno z odločitvami ustanovitelja.

Kaj je koncesija v zdravstvu z vidika pacienta? Za pacienta naj bi bila razlika minimalna – pravice do storitev, način naročanja in doplačila so enaki. V praksi pa pacienti pogosto opažajo razlike v organizaciji dela, dostopnosti in osebnem pristopu, kar je lahko prednost koncesijskih ambulant.

Aktualni trendi in prihodnost koncesij v slovenskem zdravstvu

V zadnjih letih smo priča spremembam na področju koncesij. Nova zakonodaja je zaostrila pogoje za podeljevanje in podaljševanje koncesij. Koncesije se zdaj podeljujejo za določen čas in na podlagi jasno izkazanih potreb v javni zdravstveni mreži.

Opažamo tudi trend, da se koncesije pogosteje podeljujejo pravnim osebam (zdravstvenim družbam) in ne več pretežno fizičnim osebam (posameznim zdravnikom). To prinaša nove dinamike v sistem, saj večje zasebne zdravstvene družbe lahko prevzemajo večji obseg dejavnosti.

Pomemben trend je tudi digitalizacija zdravstva, ki vpliva tako na javne zavode kot koncesionarje. Vsi izvajalci se morajo prilagajati novim tehnološkim zahtevam, kot so e-recepti, e-napotnice in elektronska zdravstvena dokumentacija.

Prihodnost koncesij bo odvisna od širših reform zdravstvenega sistema. Nekateri zagovarjajo širitev koncesijskega modela kot način za povečanje učinkovitosti, medtem ko drugi predlagajo omejitev koncesij in krepitev javnih zavodov. Kakršnekoli spremembe bodo morale upoštevati potrebe pacientov, vzdržnost financiranja in zagotavljanje kakovostne zdravstvene oskrbe za vse državljane.

Koncesije ostajajo pomemben del slovenskega zdravstvenega sistema, ki omogoča kombinacijo javnega financiranja in zasebne iniciative. Razumevanje, kaj je koncesija v zdravstvu, je ključno za vse deležnike v zdravstvenem sistemu – od pacientov do zdravstvenih delavcev in oblikovalcev politik.